Odmaknjeno življenje dvorišč
Fotograf Stojan Kerbler je znan predvsem po dvojem. Najprej po svojem klasičnem, izjemno poetičnem vizualiziranju tistega prvinskega krogotoka življenja kmečkih in tudi mestnih ljudi, ki ga sestavljajo vsakdanje bitke za preživetje, delo, prehrana in razna občasna veselja, po drugi strani pa po svojem angažmaju pri raziskovanju zgodovine slovenske fotografije. In če se tak klasik tukajšnje povojne fotografije v času, ko se mu bliža sedemdeseti rojstni dan, odloči pokazati nova dela, s katerimi se je oddaljil od tistega, po čemer je najprepoznavnejši, je že to zadosten razlog za obisk razstave. Na njej predstavlja obsežen cikel Ptujska dvorišča, ki ga je, z značilnim kvadratnim kadriranjem, posnel v zadnjih letih. Ob ogledu kmalu zaznaš Kerblerjevo odločitev, da predstavi tisto, kar je onkraj fasad ptujskih hiš, v prenesenem smislu pa predvsem onkraj tistih fasad, ki niso ravno trdno zidane, a si jih ljudje radi nadenemo na obraze in se na Ptuju najbrž ne ločijo posebej od tistih v kateremkoli drugem okolju. Ptujska dvorišča je namreč vizualiziral tako, da jih je, kljub temu da na njegovih fotografijah ni ljudi, prežel s človeško navzočnostjo in sledmi vsakdana, s poudarkom na vtisu zasebnega in posebnega, hkrati individualnega in občečloveškega. Da gre za Ptuj, izveš iz naslovov, ki tokrat niso le naslovi fotografij, ampak tudi dejanski, hišni naslovi (v primeru objavljene fotografije, denimo, Vošnjakova 1). Tablic z njimi na fotografijah načeloma ni, saj so te na ličnih mestnih fasadah, ki komunicirajo z mestom, in ne na odmaknjenih kotičkih marginalnih dvorišč, ki odsevajo predvsem nešteto pragmatičnih načinov, na katere prebivalci izkoriščajo tesen prostor starega mestnega jedra. In čeprav se Ptuj ponaša z nazivom najstarejšega slovenskega mesta, se zdijo ti načini in ta okolja vse prej kot urbani. Tako se na fotografijah z značilnim vtisom brezčasnosti oziroma izvzetosti iz časa izmenjujejo razpadajoči zidovi s špranjami, skozi katere vidiš skelete hiš, sušeče se perilo, ki ga je nekdo že neštetokrat opral in ga bo gotovo še ničkolikokrat umazal, celo pokopališče ali avtomobil z registracijo, ki ti vsekakor deluje znano. Tako nekako: LJ – DELO in dvomestna številka ... Četudi ljudi na teh fotografijah ni, njihova navzočnost vsekakor ostaja, tako kot značilna Kerblerjeva atmosfera, znana z njegovih starejših fotografij.